Knjiga užitkov

Užitek Blažke Müller Pograjc

Užitek ob hrani

Hrano obožujem! In mi je v neznanski užitek.

Naj vam povem, da me je nekoč obhajalo tudi takšno razmišljanje in me je doletela takšna prehranjevalna dogodivščina: v eni izmed modno-lepotnih revij, ki mi jih je sicer užitek proučevati, a si jih spričo potrebe, da se posvečam predvsem le lingvističnim knjigam o izražanju zadobnosti v romanskih jezikih, privoščim veliko redkeje kot sladice, berem prispevek o svetovni dieti.

Zavzeto proučujem jedilnik za dneve, ko nimamo časa, in ugotavljam, da bi morala za sestavinami tega jedilnika tekati naokoli vsaj en teden, pa še ne bi našla vseh. Kuhana pesa v kockah. Ovčji sir. Ribji zvitki. Škrlatni smoothie. Kje je užitek? In kje prihranek časa? Morda pri samem vnosu porcij, majhnih, da jih pohrustaš v sekundi.

Čudim se neizprosnosti jedilnika za hujšanje. Neizprosnost, kar se tiče finančnih prispevkov. Morda shujšaš, nič ne rečem, zagotovo pa shujša tvoja denarnica. Kozice. Beluši. Slive. Orehi. Juha iz bučk s karijem. Pečena tunina s špinačo. Hruškov karpačo s parmezanom in lešniki. Korenika svežega ingverja. Školjke Saint-Jaquesa. Vse to v istem dnevu. Nakupit, pripravit, pospravit. No, če že zapraviš veliko denarja, vsaj pri jedi ne zapraviš veliko časa, porcije so miniaturne, pohrustaš v hipu.

Jedilnik za izbrano večerjo pa nas sili v trdo raziskovalno delo. Najprej raztolmačiti, kaj sploh so njegove sestavine, potem detektivska akcija nabave. Repno olje. Kako prosim? Sojina smetana. A to obstaja? Agavin sirup. A res, kje se to kupi? Surova zelenjava s pomako iz zelenega tofuja. Pomaka? Simpatična beseda, ni kaj, a kje, zaboga, dobiš to pomako? Krebuljica? Gledam v slovar. Aha, ok. Po Angliji dišeča zadevščina, a bo treba ponjo tja? Enolončnica iz kvinoje. Besede kvinoja ni v slovarju. A je kaj za na kruh namazat? Naj po njej povprašam našo branjevko na tržnici Koseze? Že itak nas v Šiški imajo za čudaške. Kozja skuta, prelita naj bo s kostanjevim medom in potresena s popraženimi pinjolami. Vsaj malo si oddahnem. Kostanjev med imamo doma na polici. Če ga že ni snedel medved Pu.

Jedilnik za dan v pisarni je nekoliko bolj preprost in poceni, kaj je motovilec, vem, kaj čokolada, pa žal tudi. A zadovoljstvo ob prebranem jedilniku kaj kmalu splahni, kajti takoj ti postane jasno, da boš ta žalostni dan v pisarni lačen. Večerja doma, ki jo predlagajo mojstri v reviji, te bo morda v tem smislu potolažila, a boš za njeno izdelavo potreboval znanje vsaj kuharjev Karapandže in Oliverja skupaj, porabil vsaj šest garaških ur in ves denar, ki si ga prišparal ob celodnevnem grizljanju paradižnikov češnjevcev in krebuljic v pisarni. Pripraviti moraš gaspačo (potrebuješ milijon sestavin, še najmanj eksotična je čičerka), pečenega piščanca (nujno z žafranom!), rukolo s parmezanom in pečena jabolka. Šilce žganja, da preženeš obup, in škatlo piškotov, da si tešiš lakoto, ko čakaš, da se spečejo piščanec in jabolka in dozorijo paradižniki, dodajam jaz, ki sem izjemno stvaren človek. In človek nagnjen k užitku.

Ne, ugotavljam, da vse te krebuljice, kvinoje in kurkume niso zame. Bo tisto jabolko, ki me še od zjutraj čaka ob hladilniku, kar v redu. In morda jutri piškoti le ob jutranji kavici in nobenega popoldne. Pa spet ponovljena zaobljuba, da bom šla domov vselej peš po stopnicah v peto nadstropje naše podstrehe. A veš, kako to hujšaš? Nikoli z dvigalom! Ob tem je dejstvo, da dvigala v naši hiši sploh nimamo, moji stanovitnosti v veliko pomoč. Toliko o veličastnem užitku ob jedači in pijači!